Čeprav že ptički čivkajo, da so čustva pomemben del posameznikovega doživljanja in notranjega sveta, ki močno vpliva na zunanjega – seveda tudi pri otrocih – se še vedno rado sliši trditev: »Ne jokaj, bodi velik fant. Ne jokaj, bodi velika punca!« Pogosto se ob tem odrasli ne zavedamo, da s tem – največkrat v dobri veri in nevede – zatiramo otrokove občutke, otrokova čutenja, videnja in dojemanja, s tem pa tudi njegovo (notranjo) moč. Notranja moč pa je tista prava moč, čista energija, s katero se otrok – če jo le ima – spopade z najrazličnejšimi izzivi, ki ga spremljajo v vsakdanjem življenju (na primer odhod v vrtec, menjava okolja, različne zadolžitve …).

Strah pri otrocih
Žalost pri otrocih

Kaj se zgodi, če so čustva prevečkrat zatrta?

Kadar so čustva prevečkrat zatrta, potlačena ali spregledana – to velja za otroke in odrasle – se običajno odvije eden od naslednjih scenarijev:

  1. Namesto prave moči se razvije agresija, ki na prvi pogled celo izgleda kot moč, čeprav gre v resnici za nemoč in krik na pomoč.
  2. Namesto prave moči se direktno razvije nemoč, ki se pogosto kaže kot apatija, strah, negotovost itd.

Če so čustva leta ali celo desetletja spregledana, to lahko vodi v različne težave ter celo bolezni. Vsekakor je izredno pomembno otoke učiti o pomembnosti prepoznavanja lastnih čustev, ob tem pa je več kot smiselno, da smo jim odrasli v podporo. Kajti le z našo pomočjo bodo lahko imeli občutek, da so slišani, videni, ter tako počasi postali dovolj prepričani vase.

Jok in otroci

Vsa čustva so dobra

Potrebno se je zavedati, da so prav vsa čustva dobra, ne le tista pozitivna, prijetna, ki ne povzročajo bolečine, če jih doživljamo sami, oziroma morebitne frustracije, če jih doživljajo drugi, na primer naš otrok.

 

Vsako čustvo v sebi nosi sporočilo in pomembno je pogledati tja, kamor kaže. Sploh kadar gre za t. i. negativna čustva, kot so na primer žalost, jeza, strah, nevoščljivost in sovraštvo. Pogosto je potrebnih mnogo pogovorov in nege srca, da je lahko videti, kaj se pravzaprav skriva zadaj. A je vredno. Na tak način je mogoče pozdraviti tudi ranjenega notranjega otroka, ki ga odrasli pogosto nosimo s seboj. Če pa svoje otroke naučimo biti v stiku s sabo ter svojimi občutki, potem jih bo, ko enkrat odrastejo, na vsakem koraku spremljal le radosten, osredinjen in samozavesten notranji otrok.

Jeza pri otrocih

Kako pristopiti k otroku, kadar je jezen?

Vsako čustvo zahteva svojo obravnavo ter drugačne prijeme. Ker se starši pogosto srečujejo z otroškimi izbruhi jeze, vam na tem mestu podajamo nekaj praktičnih predlogov, kako v takšni situaciji ravnati, da se ne zatre otrokovih čustev, hkrati pa tudi, da se otroku postavi ustrezne meje ter mu da občutek, da je ljubljen in sprejet.

Trden objem

Trden objem je znana terapevtska tehnika, ki ima odlične rezultate. Gre za dolg in močan objem, v katerem se otroka drži tako dolgo, dokler se ne pomiri. Sprva se bo otrok najverjetneje upiral na vse pretege, a moč starša ga bo hitro pomirila. Včasih je za to potrebno več kot deset minut močnega, a pomirjujočega objema, kar zna biti tudi za starša svojevrsten fizičen izziv. Ta tehnika je primerna za spopadanje z jezo pri mlajših otrocih.

Ubeseditev občutkov

Kadar je otrok jezen, je pomembno, da mu pri tem pomagamo tudi z ustreznimi besedami. Slab primer neustrezne tolažbe na primer predstavlja naslednja poved: »Saj ni nič hudega. Pozabi hitro na vse.« Namesto tega je bolje reči enega od spodnjih primerov (odvisno od ozadja situacije):

»Zgledaš zelo jezno. Kaj se ti je zgodilo?«

»Vidim, da se ti je zgodila velika krivica …«

»Povej mi, kako se počutiš.«

»Nekam nemočen si in vznemirjen. Bi mi rad kaj povedal?«

Dihanje in mišično sproščanje

Poleg trdnega objema in ubeseditve občutkov k pomiritvi pripomorejo tudi ustrezne dihalne vaje ter mišično sproščanje. Obojega se je mogoče naučiti tudi znotraj ur joge za otroke, najstnike ali družine, kjer se otroci poleg gibalnih prvin prvih učijo tudi pravilnega dihanja ter zavedanja. Znati se spopasti s svojimi raznolikimi čustvi in jih ustrezno obvladati, a pri tem ne potlačiti, je velika veščina, ki še kako prav pride v vsakdanjem življenju.

Včasih se je potrebo tudi opravičiti

Včasih se je ob izbruhih jeze potrebno tudi opravičiti. Otroka naj se nikoli ne sili, da mora opravičevati svoja čustva, na primer, da je bil jezen, da je bil žalosten, da je čutil to in ono. Otrok naj se, kadar je to potrebno, opraviči ali kako drugače oddolži le za neprimerna dejanja, ki jih je storil, oziroma za besede, ki jih je izrekel. Pred tem pa se je izredno pomembno pogovoriti, da bo resnično razumel, zakaj se opravičuje in da to ni nobena kazen za njegove občutke.

Odrasli bodimo dober zgled

Seveda je tudi na področju prepoznavanja otrokovih čustev pomembno, da pred tem odrasli prepoznamo svoje ter jih ustrezno obvladamo. Kajti otrokova reakcija zna biti v primeru negativnih čustvenih stanjih še bolj intenzivna, če bomo svoja čustva zanemarili in, ko pade pogovor na njih, zamahnili z roko in rekli: »Eh, saj je vseeno!«

Saj veste, da so otroci naše največje ogledalo? To je sploh skozi otrokovo čustvovanje običajno izredno jasno in lepo videti.

 

Regulacija čustev

Spoznajte otrokov strah, jezo in žalost na družinski delavnici

Tisti starši, ki želijo skupaj z otroki, starimi med 7 in 13 let, še več praktičnega znanja na temo spoznavanja otrokovih čustev ter ustreznega spopadanja z njimi, se lahko že v mesecu januarju udeležijo družinske delavnice Spoznavanje čustev. Gre za sklop treh delavnic, ki bodo v Ljubljani potekale 28. 1., 18. 2. in 11. 3, na vsaki pa bo podrobno predstavljeno eno ob najpogostejših t. i. negativnih čustev, in sicer strah, jeza in žalost. Na delavnicah bosta otrok in starš prejela koristne informacije in znanja s področja joge in enostavnih, a učinkovitih sprostitvenih tehnik, ki lahko pripomorejo k večji povezanosti staršev in otrok, s tem pa tudi k boljši, kakovostnejši in bolj radostni vsakdanjosti.