Zadnja leta je v različni vzgojno-izobraževalni literaturi mogoče zaslediti vsebine o sočutnem starševstvu, kar je resnično dober znak, da se svet kljub vsemu premika v pravo smer. Dragocenosti in veličine sočutnega starševstva se večina še vedno dovolj ne zaveda, kar pa ne preseneča, saj se na prvi pogled lahko v poplavi informacij zdi še kot ena vzgojna modna muha. Vendar ni tako. Sočutno starševstvo je izjemen pristop k vzgoji, ki dejansko spreminja svet. Več kot bo ljudi, ki se bodo pri vzgoji in izobraževanju svojih ter drugih otrok posluževali njegovih pristopov, hitreje bo svet postal prijetnejši kraj. Da na mladih svet stoji, je znano, zato je najpomembnejša stvar, ki jo lahko storimo za svetlo prihodnost to, da jim ponudimo le najbolje. Seveda tu ni mišljeno zgolj v materialnem smislu, temveč tudi v izobraževalnem, socialnem, duhovnem in tako naprej.
Kaj sploh je sočutno starševstvo?
Sočutno starševstvo je eden od treh najpogosteje uporabljenih načinov vzgoje. Sicer je po pogostosti še vedno na tretjem mestu za avtoritativno (stroga, kaznovalno orientirana vzgoja) ter permisivno vzgojo (popustljiva vzgoja s slabo postavljenimi mejami), vendarle se zaradi prepoznavanja njegovih prednosti tudi njegova priljubljenost iz leta v leto povečuje.
Čeprav večina ob besedni zvezi sočutno starševstvo pomisli zgolj na otrokovo počutje, pa sočutna starševstvo pravzaprav zadeva starša in otroka. Cilj takšnega načina vzgoje je, da se ves čas išče način in ravnovesje med tem, da se dobro oziroma čim bolje počutita oba – starš in otrok. Čeprav je to v teoriji seveda precej lažje, pa praksa z vsemi izzivi vred prinaša dragocene izkušnje ter sadove.
Pri sočutnem starševstvu nikakor ne gre za to, da odrasli vse svoje potrebe, želje in sanje zanemarijo »za dobro« otroka, prav tako pa to tudi ne pomeni zgolj kimanja in izpolnjevanja vseh otrokovih hipnih ter včasih celo škodljivih želja in potreb. Gre za to, da se v telesnem, duševnem in duhovnem smislu najde pot ter način, kjer se usklajuje resnične potrebe vsakogar, ki je znotraj odnosa – torej očeta in/ali mame ter otroka. Temelj sočutnega starševstva je to, da morajo starši najprej celostno poskrbeti zase, da bodo lahko res videli ter prepoznali vse tisto, kar je za otroka pomembno, nujno, potrebno ali dobro. Ker je starš otroku hkrati tudi ogledalo, je to še toliko pomembnejše. Graditi kakovosten odnos s seboj in otrokom ter iskati pristen stik z njim je eden od pomembnih ciljev sočutnega starševstva.
Sočutno starševstvo nima nič skupnega s permisivno vzgojo
Pogosto se sočutno starševstvo primerja s permisivno vzgojo, s katero sočuten način vzgoje nima mnogo skupnega. Za permisivno vzgojo je značilen popustljiv, že apatičen pristop, premalo ali slabo izražene meje, pogosto preveč materialnih dobrin, a premalo odnosa, medtem ko je bistvo sočutne vzgoje ravno v gradnji pristnega in celovitega odnosa ter ljubečem postavljanju meja. Ker zna to v praksi kdaj biti izredno težko, se seveda zgodi, da so meje lahko premehko postavljene, da je odziv odraslih neustrezen, da resnične potrebe otroka niso prepoznane …, kar se v realnosti kaže na manj prijetne načine – na primer kot buren odziv starša ali otroka, vozel v komunikaciji, slaba volja, t. i. negativna čustva itd. Ob tem se je potrebno zavedati, da je vse to pravzaprav normalen del življenja, prav tako pa ne gre pozabiti niti na to, da so starši oziroma otroci povsem navadni ljudje, ki ne delujejo vsak dan 100-odstotno in vrhunsko, čeprav bi si to morda želeli.
Sočutno starševstvo je kljub vsemu povprečen način vzgoje, ker se skozi vsakdanjik dogajajo takšni in drugačni izzivi. Če vas zanima več, je najbolje, da se o tem načinu vzgoje poučite še sami – v knjižnicah ter na spletu je na to temo na voljo res ogromno literature.
Zakaj je ljubeče postavljanje meja otroku tako pomembno?
Meje, kadar so postavljene smiselno, za otroka niso prav nič boleče, čeprav se lahko kdaj tako zdi. Seveda bo otrok zaradi njih občasno izrazil svojo nejevoljo in ne bo vse tako, kot je bilo sprva načrtovano ali želeno, vendar dolgoročno smiselno postavljanje meja otroku da občutek varnosti in ljubezni.
S postavljanjem meja pa odrasli tudi prevzamejo vso svojo odgovornost nase, kar je v odnosu starš-otrok izrednega pomena. Pogosto se starši na primer ob tem, ko otroku sploh v zgodnji dobi ponudijo veliko različne izbire (na primer kaj bo jedel, kaj bo oblekel ali celo pri kom bo živel …), sploh ne zavedajo, kako stresno in obremenilno to vpliva na otroke, saj (običajno nevede) nanje preložijo tudi svojo odgovornost.
Kaj pa sočutno izobraževanje?
Čeprav termina sočutno izobraževanje še ni zaslediti, pa se v praksi že odvijajo izobraževanja, ki vključujejo prvine sočutne vzgoje. Čeprav imajo različni učitelji, učiteljice, mentorji, mentorice, inštruktorji ter inštruktorice v otrokovem življenju drugačno vlogo kot starši, je pomembno, da se tudi ti, čeprav v sodobnem času običajno bolj izobražujejo kot vzgajajo, poslužujejo sodobnih ter otrokom in sebi prijaznih metod podajanja znanja.
Tudi na tečajih joge za otroke, najstnike, družine, tečajih aerial joge za otroke in najstnike ter na različnih občasnih izobraževanjih ter aktivnih vikend oddihih, ki jih organizira Mali Ganeša, vse aktivnosti v največji meri potekajo ob pristopih, ki jih ponuja sočutna vzgoja oziroma sočutno izobraževanje. Zavedamo se, da morata biti za najboljši učinek podanega znanja, zadovoljstvo in dobro počutje na obeh straneh.
Del sočutnega načina življenja pa je poznal že Mali princ, ki je vedel, da je treba gledati s srcem, vsaj če želimo videti. In srce je res velik del sočutne vzgoje ter izobraževanja – tudi našega.
Nedavni komentarji