Čeprav se v družbi še vedno pogosto časti klasično inteligenco (IQ), to je inteligenco možganov, pa se iz leta v leto krepi tudi zavedanje, kako pomembna je čustvena inteligenca (EQ), ki se ji lahko reče tudi inteligenca srca.
Z zavedanjem, s pravimi informacijami in preverjenimi metodami, se vse da izboljšati, nadgraditi in osvežiti – tudi čustveno inteligenco, ki navadno o človeku pove več, kot bi si kdaj morda želel.
Znano je, da se v sodobnem času rojeva več t. i. čustveno inteligentnih otrok, ki znajo biti sploh za starše in učitelje, ki so vzgajani znotraj klasičnega sistema predvsem na temelju »možganske inteligence«, svojevrsten izziv. Kako sploh vzgajati takšnega bolj čutečega otroka, da bo dobro za vse? V prvi vrsti z odprtim srcem in z zavedanjem, da učenje med odraslimi in otroci poteka obojestransko in ne zgolj z odraslih na otroke.
Kaj sploh je čustvena inteligenca?
Čustvena inteligenca je sposobnost oziroma zmožnost posameznika, da prepozna in razume svoja čustva, pa tudi čustva drugih ljudi, ob tem pa z njimi zna uspešno rokovati oziroma jih upravljati. V praksi se lahko vidi, kako močno ima nekdo razvito čustveno inteligenco skozi različne odzive na vsakdanje, predvsem pa na stresne ali vznemirljive situacije.
Kako sprejeti ali dati kritiko? Kako reševati izzive v medsebojnih odnosih? Kako ostati stabilen v stesni situaciji? Kako najti voljo za nadaljevanje določene naloge? Kako sprejemati spremembe, ki so neizbežen del življenja vsakogar? Kako se soočati s svojimi strahovi? Večja in prožnejša bo čustvena inteligenca, lažje bodo speljane situacije, ki jih odpirajo zgornja vprašanja.
Kako izgleda, če IQ in EQ sodelujeta med seboj, in kako, če ne?
Seveda sta za človeka pomembni obe vrsti inteligence in optimalno je, če v življenju složno delujeta obe.
Da si bo lažje predstavljati, kako v stvarnosti zgleda, če je oziroma ni čustvena inteligenca dovolj razvita, vam podajam dva primera:
Miha, ki ima izrazito velik IQ, a hkrati (zaenkrat) izrazito majhen EQ, v šoli blesti na vseh področjih. Sodeluje na mednarodnih tekmovanjih, ima najvišje možno povprečje ocen, med učitelji slovi kot nadarjen učenec, med učenci pa malo manj. Zakaj? Ker je zaradi svoje pameti vzvišen, ne razume, kako drugim te uspe, to kar njemu, pravzaprav ga niti ne zanima, kako se drugi počutijo, kaj jih zanima, kje so uspešni, saj v resnici ni sposoben graditi prijateljskih vezi. V sebi je Miha v resnici precej osamljen, nesiguren in boječ – kljub vsem dosežkom, ki so predvsem posledica njegovega IQ-ja.
Nejc, ki ima dobro razviti obe vrsti inteligence, pa si z Mihom deli šolske uspehe, a je hkrati med sošolci in sošolkami priljubljen, saj se zaveda, da so njegovi uspehi le ena plat medalje in je v življenju pomembno še kaj. Nejc se zaveda, da brez dobrih in pristnih odnosov v življenju kljub svojim dosežkom ne bo našel pravega zadovoljstva, zato je sočuten, razumevajoč, zna pa tudi postaviti meje, kadar je treba. Večinoma se samozavesten, a ne deluje naduto, ker se zaveda svojih šibkih točk, brez težav prizna svoje napake in se opraviči, kadar ne odreagira optimalno.
Dejstvo je, da so (bili) v vojnah na visokih položajih, kjer se je odločalo o usodi ljudi, običajno ljudje z velikim IQ-jem, a brez osnovnega EQ-ja. Vsak lahko sam pri sebi razmisli, kako pogubno to lahko vpliva na realnost ter vse vpletene.
Čustvene inteligence se je mogoče naučiti!
Za razliko od IQ-ja, ki je prirojen, pa se EQ-ja oziroma čustvene inteligence lahko priučimo oziroma jo ves čas nadgrajujemo ne glede na svojo starost. Čustvena inteligenca ponuja izvrsten poligon vseživljenjskega učenja in izredno pomembno ter koristno je, da svoje otroke seznanimo z njo ter jih spodbujamo, da jo krepijo. Saj bodo le z visoko stopnjo EQ-ja lahko razvili uravnotežen odnos s seboj in okolico ter živeli polno – če že ne popolno – življenje.
Najlažje se čustvene inteligence lahko naučimo skozi štiri preproste korake, in sicer:
- Najprej skozi izražanje različnih čustev.
- Z vsakdanjo uporabo (in ne tlačenjem) čustev.
- Z razumevanjem posameznega čustva (zakaj in kdaj nas je strah, kdaj smo jezni, veseli …).
- Z upravljanjem s čustvi, ki je tudi za odrasle pogosto zahteven proces, ki zajema uspešno (pa tudi primerno) spopadanje s čustvi ter različnim razpoloženjem v vsakdanjih situacijah.
Delo na sebi je ob otroku neizbežno!
Če odrasli želimo svoje življenje res živeti in ne zgolj životariti, je za to potrebno ves čas delovati ter delati na sebi. Sploh pa ob otroku, ki nam nevede lahko pritiska na različne boleče točke, hkrati pa nam je tudi ogledalo. Pri vzgoji je prepoznavanje lastnih vzorcev, blokad in pogosto tudi travm izrednega pomena. Preko vseh osvojenih izzivov pa se gradita tudi naše zavedanje in čustvena inteligenca.
Otrok je z rojstvom prišel na ta svet, da se bo marsičesa naučil in spoznal ter se spopadel tudi z manj prijetnimi stvarmi. Čustvena inteligenca mu je ob tem lahko v izredno oporo, čeprav mu je lahko zaradi tega širšega pogleda in izrazitejšega zaznavanja to včasih tudi v kratkotrajno breme. Naloga odraslih – pa naj gre za starše, skrbnike, učitelje ali mentorje – je, da ga spodbujamo, da v takšnih trenutkih ne obupa, temveč da še naprej pogumno gradi svoje zaznavanje, sočutnost, senzibilnost in zavedanje.
Kako spodbuditi otrokovo čustveno inteligenco?
Načinov, kako spodbuditi otrokovo čustveno inteligenco, je ogromno. Pogovor in odprta komunikacija sta pri tem bistvena. Med zelo prijetnimi in povezovalnimi pa so tudi različne družinske delavnice in dogodki, ki obravnavajo čustva ter učijo rokovanja z njimi, prav tako pa pripomorejo k temu tudi športne aktivnosti, ki puščajo prostor tudi duši. Joga za otroke, najstnike ali družine je na primer odličen šport, kjer je dovolj časa in prostora tudi za dih, misel in zavedanje.
Nedavni komentarji