Februar je poleg meseca maja znan kot mesec ljubezni. Nanjo nas vsaj v najbolj površinski obliki spomni valentinovo, praznik ljubezni. Pogosto pa je februar tudi pustni mesec, mesec, ko se vsaj za nekaj dni lahko prelevimo v tisto, kar si želimo biti, pogosto pa končno kar v sami sebe.;) Ker sta površinska ljubezen in odnosi z maskami pogosto na sporedu vsak dan v letu, bom danes obravnavala prav ti dve temi. Zakaj? Zato, ker za otrokov razvoj niso pomembne le vse aktivnosti, ki se jih udeležuje, ter vse stvari, ki jih ima, temveč predvsem, v kakšnem okolju raste – predvsem z vidika medsebojnih odnosov.
Otroka lahko zdrave in pristne ljubezni do sebe in drugih naučimo le z dobrim zgledom. Ta pa zna biti včasih kar precejšnji izziv. Lažje je obiskati ta ali tisti dogodek, prebrati to ali ono knjigo, kupiti ta ali oni pripomoček, kot se soočiti z lastnimi sencami pomanjkljive ljubezni (do sebe) ter na videz popolnimi odnosi, za katerimi se pogosto skrivajo različni obrazi čustvenega in drugega manipuliranja (prikrivanje, ignoriranje, neiskrenost …).
Kaj slabi otrokovo ljubezen do sebe?
Da bi svojega otroka lahko varno in zagotovo pripeljali do vrelca ljubezni do sebe, je najprej dobro podrobno poznati stvari oziroma situacije, ki lahko to ljubezen (o)slabijo.
Da ljubezen do sebe oslabi oziroma da se sploh ne uspe popolnoma razviti, je del kompleksnega procesa, ki lahko izvira iz različnih dejavnikov oziroma situacij. Med njimi gre v prvi vrsti za negativne izkušnje, slabo samopodobo, okoljsko-družbene dejavnike ter toksične odnose. Vsi pa so predhodno povezani z zgledom, ki bi v preteklosti tudi sam potreboval podporo.
Negativne izkušnje
Travmatične izkušnje, zlorabe ali zanemarjanje v otroštvu lahko povzroči globoko ranjenost, ki vodi k zmanjšani samozavesti ter občutku lastne vrednosti. Odrasli, ki se bolj zavedajo sebe in svojih pomanjkljivosti, bodo v odnosu do otroka zagotovo storili manj dejanj, ki bodo nanj vplivala travmatično.
Temelj negativne samopodobe se začne v otroštvu
Glasen notranji kritik (otrokov notranji glas) ali negativna prepričanja o sebi lahko vodijo do občutka nevrednosti in s tem neuspeha na mnogih področjih. Pogosto negativna samopodoba izhaja iz primerjanja z drugimi ter prevelikih pričakovanj do sebe. Oboje pa se najprej začne v družini oziroma v odnosu, ki ga odrasli (starši, skrbniki, učitelji …) vzpostavijo do otroka. Če ga pri tem pogosto primerjajo z drugimi in imajo glede njega nerealna pričakovanja, je logična posledica, da bo otrok razvil do sebe prav tak odnos, s tem na načel tudi svojo samopodobo.
Vpliv okolja in družbe ni zanemarljiv
Družbene norme, pričakovanja in pritiski lahko negativno vplivajo na posameznikovo samopodobo. Otroci so glede tega še posebej ranljiva skupina. Na primer: družbeni ali medijski standardi lepote lahko ustvarijo občutek neustreznosti ter nezadovoljstva s svojim telesom, posledično pa vodijo tudi do zmanjšane ljubezni do sebe.
Situacijski stres
Stresne življenjske situacije, kot so izguba starša, pogoste selitve, ločitev, zdravstvene težave itd., lahko vodijo v občutek nemoči in nezmožnosti, kar negativno vpliva na otrokovo ljubezen do sebe. V stresnih situacijah sta zato pogovor in pristen odnos z otrokom še pomembnejša. Prav tako je pomembno, kadar je to le mogoče, da stresne situacije niso prepogoste. Zakaj? Če je vsakdanji stres preveč intenziven ali traja predolgo časa, se prav tako lahko razvijejo travme, ki slabijo otrokovo notranjo moč in zdrav pogled nase ter svet.
Seveda pa življenje brez stresa ne obstaja. Stres v manjših količinah deluje celo pozitivno in je odličen učitelj, zato se mu ni treba izogibati po vsej črti.
Toksični odnosi niso doprinos
Odnosi z ljudmi, ki nas ne podpirajo, zlorabljajo ali zaničujejo, lahko povzročijo velik občutek nesprejetosti ali nevrednosti ljubezni. Otroci pri tem niso nobena izjema. Pravzaprav še intenzivnejše vse dojemajo, sprejemajo ter absorbirajo, zato je pomembno, kako z njimi ravnamo ter komu jih puščamo v varstvo.
Kaj krepi otrokovo ljubezen do sebe?
Pomembno je razumeti, da je ljubezen do sebe dinamičen proces, ki zahteva zavedanje, zdrave meje, spodbudno okolje, različno pozitivno naravnane prakse, ki se nanašajo na telo, dušo ter vedenje, ter še marsikaj. Krepitev ljubezni do sebe zato lahko vključuje samospoznavanje, samorefleksijo, sprejemanje, skrb za lastne potrebe, postavljanje zdravih meja v odnosih, včasih pa tudi različne terapevtske pristope. Da lahko otroci dobro razvijejo ljubezen do sebe, je odvisno predvsem od zrelosti, ravnanja in zavedanja nas odraslih. Če želimo to slišati ter videti ali ne, je vsak otrok (vesel ali nesrečen, umirjen ali nemiren …) odsev sveta odraslih.
Dober vzor je – kot že rečeno – največ, kar lahko otroku podarimo, kadar otroka učimo ljubezni do sebe. Dober zgled seveda ne pomeni popolnosti. Pomeni pa, da se stvari zavedamo, jih izboljšujemo, se trudimo in tudi odkrito priznamo, kadar česa ne naredimo najbolje ali prav.
Zakaj je vzor oziroma dober zgled pogosto tako opevan?
Preprosto zato, ker se otroci največ o sebi in vsem, kar jih obdaja, naučijo preko opazovanja ter posnemanja vedenja odraslih. Zato je ključnega pomena, da odrasli sploh v povezavi do otrok izžarevamo pristnost (tudi nezaigrana čustva) ter se trudimo, kolikor je to mogoče, delovati zrelo. To pa pomeni, da se moramo zavedati svojih lastnih potreb, negovati svoje telo in duha ter izražati svoja čustva na zdrav način. Ko otroci vidijo, kako spoštujemo in cenimo sebe, bodo sledili našemu zgledu sami od sebe. Brez da bi jim izrekli en sam stavek ali besedo.
S čutenjem je vse v redu
Poleg dobrega zgleda so pomembne tudi druge stvari. Na primer sprejemanje in razumevanje. Pomembno je, da otroka (na)učimo, da je v redu čutiti in izražati svoja čustva. Ne glede na to, ali so ta čustva pozitivna ali negativna, je pomembno, da se otrok pri tem počuti sprejetega in razumljenega. Z ustvarjanjem odprtega in ljubečega okolja za izražanje čustev bomo otroku pomagali razviti samozavedanje in občutek lastne vrednosti, s tem pa na dolgi rok tudi možnost, da bo v zadostni meri razvil ljubezen do sebe.
Učenje pomoči in samopomoči
Otroka je pomembno učiti, da zna ljubeče, skrbno in redno skrbeti zase. To vključuje spodbujanje zdravih navad, kot so redna telesna aktivnost, zdrava prehrana, dovolj spanja in čas za sprostitev. Ko otrok skrbi zase, krepi svojo samozavest in občutek lastne vrednosti. Znati skrbeti zase pomeni nuditi si nekakšno redno samopomoč. Pomembno pa je, da znamo sprejeti tudi pomoč, kadar je to potrebno. Tudi to je del ljubezni do sebe in tudi to je ena poučnih lekcij za otroke.
Pohvala in spodbuda naj bosta namenjeni procesu, ne dosežkom
Pomembno je, da otroka spodbujamo in pohvalimo, a pomembno je, da vemo za kaj. Namesto da se osredotočimo le na rezultate oziroma dosežke, naj bo naš poudarek na procesu in naporu, ki ga otrok vloži. S tem mu pokažemo, da nam je pomemben, da ga vidimo, da je vreden ljubezni in spoštovanja ne glede na izid.
Skupen čas naj bo kakovosten
Posvetite čas kakovostnim dejavnostim in pogovorom z otrokom. S tem mu dajete vedeti, da je pomemben in da ga imate radi. Sprostite se skupaj, se smejte, ustvarjajte spomine. To bo okrepilo vašo povezavo in otroku pomagalo razvijati občutek varnosti, ljubezni in zaupanja vase.
Ljubezen do sebe je vseživljenjski proces
Naučiti otroka zdrave ljubezni do sebe in pristnih čustev je nenehen proces, ki zahteva potrpljenje, ljubezen in doslednost vseh, predvsem pa odraslih. Pomembno je, da otroku jasno dajemo vedeti, da ga imamo radi in da smo tu zanj v vseh okoliščinah, tudi tistih, ki si ne zaslužijo hvale ali aplavza. S tem mu pomagamo graditi trdne temelje za srečno, izpolnjujoče in čustveno zdravo življenje.
… in kadar smo prijaznejši do sebe ter bolj zreli, kadar prevzemamo odgovornost in se ne skrivamo za raznimi maskami, smo tudi boljši in bolj ljubeč starš, skrbnik, učitelj ali mentor otrokom. Vredno je, splača se, pravim jaz. Kaj pa menite vi?
Nedavni komentarji